Dvanajst novel z ljubkimi ljubezenskimi zapleti in neverjetnimi dogodki nudijo prostor za psihološki razvoj likov, ki odsevajo resničnost. Avtor je v predgovoru zapisal: »Imenoval sem jih zgledne povesti; saj če jih natanko pogledaš, ni med njimi nobene take, da se iz nje ne bi dal povzeti dober nauk ali zgled.«
Miguel de Cervantes Saavedra (1547–1616), največji španski pisatelj, avtor prvega novoveškega romana in avtor Don Kihota, najbolj prodajanega romana vseh časov. Cervantes je iz rodne Kastilje odšel v Rim, kjer je bil kardinalov pomočnik, nato pa nadaljeval kariero v mornarici in kasneje opravljal uradniška dela. Pisateljevanju se je povsem posvetil šele zadnjih devet let svojih življenja.
Strani: cca 624
ISBN: 978-961-284-883-5
»Zgledne novele, objavljene leta 1613, so v španski književnosti pomenile prve kratke zgodbe, ki jih je povsem avtorsko zasnoval katerikoli španski pisatelj. Dejansko pa predstavljajo nadaljevanje Cervantesovih pripovednih tehnik in njegovega odnosa do književnosti, ki jih je razgrnil že v svojih prejšnjih delih in ki pomenijo dokončno rojstvo sodobne proze zahodnega sveta. Tako gre za temeljno delo kratke proze.«
− Branka Kalenić Ramšak
Prevajalka
Avtorica
spremne
besede
Veronika Rot je diplomirala iz hispanistike in filozofije na ljubljanski filozofski fakulteti, po tem je v Barceloni vpisala podiplomski študij iz španske in hispanoameriške literature in kasneje še tečaj katalonščine. V slovenščino je prevedla temeljna dela španske sodobne književnosti, med njimi tudi dva nobelovca, Gabriela Garcío Márqueza in Mario Vargasa Lloso, Čilenca Roberta Bolaña in Isabel Allende. Posveča se proučevanju in prevajanju katalonske literature.
Branka Kalenić Ramšak je redna profesorica za špansko in hispanoameriško književnost na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je zaposlena od leta 1986. Objavlja znanstvene prispevke o sodobni španski in hispanoameriški književnosti ter španski književnosti zlatega veka. Leta 2011 ji je španska vlada podelila odlikovanje red Izabele Katoliške za zasluge povezovanja na področju kulture med Slovenijo in Španijo.
Najpomembnejši Rothov roman se začne leta 1859 v bitki pri Solferinu, ko mladi poročnik Trotta reši cesarjevo življenje in je zato povzdignjen v plemiča. Imperiju je odslej dolžan vse, njegov sin pa postane vesten služabnik velike večnacionalne države, tudi ko se začne njen propad, z njo pa tudi osebni propad družine Trotta. Knjigo odlikujejo opisi narave, v kateri najde mesto tudi idilična slovenska vasica Sipolje, ki jo je gospodarski in tehnični napredek obšel.
Joseph Roth (1894–1939) je eden najpomembnejših pisateljev moderne avstrijske književnosti, izvrsten kronist 20. stoletja. Ob karieri novinarja med Berlinom in Parizom, poročanju iz Rusije, Poljske, Albanije, Italije in južne Francije, mu je uspelo ustvariti romane, ki jih danes postavljamo ob bok delom Franza Kafke in Roberta Musila. Živel je v hotelih, pisal na kavarniških mizah, med krvavimi dogodki v Evropi med svetovnima vojnama. Bil je izvrsten opazovalec in pričevalec časa, v središče svojih romanov pa je postavil posameznika znotraj tragičnih mehanizmov zgodovine. Vzpenjajoči se tretji rajh, katerega nevarnost je kot novinar vizionarsko napovedal, ga je prisilil v izgnanstvo v Parizu, kjer je leta 1939 umrl.
»Radetzkyjeva koračnica je izvrsten primer tega, kako bi moral biti napisan sociološki roman.«
− John Chamberlain
Strani: cca 436
ISBN: 978-961-284-882-8
Prevajalka
Avtor
spremne
besede
Mira Miladinović Zalaznik je študirala nemški in francoski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1995 doktorirala, do leta 2013 je bila zaposlena na Oddelku za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko. Leta 1988 je prejela avstrijsko prevajalsko nagrado. Je članica Društva Slovenska matica, ustanovna članica ÖGG, MGV in SGV.
Andrej Rahten je znanstveni svetnik na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, redni profesor za sodobno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in dopisni član Avstrijske akademije znanosti. Leta 2002 je prejel Zlati znak ZRC. V letih 2013–2017 je bil veleposlanik Republike Slovenije na Dunaju. Je nosilec zlatega častnega znaka Republike Avstrije za zasluge.
»Trottovi so bili mlad rod. Njihov praded je dobil po bitki pri Solferinu plemiški naslov. Bil je Slovenec. Sipolje – ime vasi, od koder je izviral – je postalo njegov plemiški pridevek. Usoda ga je izbrala za posebno dejanje. On pa je poskrbel za to, da so ga poznejši časi pozabili.«
− Odlomek iz knjige
Naš skupni prijatelj je zadnji dokončani roman slavnega viktorijanskega pisatelja Charlesa Dickensa. Številni junaki vstopajo v roman in s seboj prinašajo vsak svojo zgodbo iz angleške družbe Dickensovega časa, ki nikoli prej ne kasneje ni stala tako gola pred bralcem. Denar strašljivo vpliva na literarne junake, ki so v romanu pričevalci o pravnih, birokratskih in družbenih pregradah med ljudmi, socialnih problemih tedanje Anglije – revščini, bolezni in vedno večji razslojenosti – ki pa so aktualni tudi danes. Knjiga je tudi izjemen portret temačnega, pošastnega Londona, ki mu vlada smrdljiva Temza, ob katere nabrežjih se klatijo različni nenavadni značaji, podrejeni koruptivni moči denarja. Mojstrski preplet pripovednih niti razgalja galerijo ekscentričnih likov.
Charles Dickens (1812–1870) se je rodil v začetku 19. stoletja, sredi najboljših in obenem najhujših časov – in bil je njihov odličen kronist. Popisal je grozovite resnice o viktorijanski Angliji in nevarnostih britanskega družbenega sistema. Avtor izredno priljubljenih romanov je bil več kot le pisatelj in njegove mnogotere življenjske izkušnje so bile temelj njegovih večnih zgodb. Pri rosnih dvanajstih je moral hoditi na delo ob reki Temzi, pri komaj petnajstih pa je že delal kot uradnik v odvetniški pisarni in odtlej se ni ločil od peresa. Njegova neverjetna pisateljska kondicija ga je naredila za najbolj priljubljenega romanopisca svojega stoletja in vse odtlej so njegove knjige neprenehoma v tiskarskem obtoku.
»Dickensa je lepo brati, ko zunaj sneži, radiator pa občasno poči in ni tako drugače od prasketanja lesa na ognjišču. Tako knjiga kot ta zvok nas popeljeta skozi čas – knjiga k Dickensu, prasketanje k njegovim sodobnikom – kot da jih vse poznamo, saj je Charles Dickens naš skupni prijatelj.«
− Muharem Bazdulj
Strani: cca 1204
ISBN: 978-961-284-881-1
Prevajalka
Avtor
spremne
besede
Nada Marija Grošelj je diplomirala iz angleškega in latinskega jezika in doktorirala iz jezikoslovja. Prevaja iz angleščine, latinščine, švedščine, nemščine in stare grščine. Leta 2007 je prejela priznanje za mladega prevajalca, leta 2011 Sovretovo nagrado, leta 2018 pa se je z novim prevodom Pike Nogavičke uvrstila na Častno listo IBBY.
Janko Kos je literarni zgodovinar in teoretik, pripadnik t. i. kritične generacije, bil je (so)urednik revij Beseda in Perspektive ter sodelavec Odra 57. V letih 1970–1998 je bil profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Je avtor številnih knjig in razprav s področja literarne teorije ter zgodovine, estetike in filozofije.
Hugo v svojem zadnjem romanu bralca prestavi v strahotno obdobje francoske revolucije med septembrom 1793 in julijem 1794: kralja so usmrtili, začne se splošno pomanjkanje, vojska doživlja poraze, deželo zajameta teror in monarhistični upor. Hugo kljub osebnim stališčem in naklonjenosti do revolucije bralcu pošteno in velikodušno predstavlja prizadevanja in zmote obeh strani. Pod kupolo burnega leta 1793 sledimo trem glavnim junakom, ki so za svoja prepričanja pripravljeni ubijati: bretonski plemič markiz de Lantenac si prizadeva za obnovitev stare monarhije, nasproti mu stoji Gauvain, ki je na strani republikancev, med njima pa nekdanji duhovnik Cimourdain.
Victor Hugo (1802–1858), najvplivnejši romantični pisatelj 19. stoletja in po mnenju mnogih največji francoski avtor vseh časov. Kot izjemen mislec je močno vplival na Francijo, predvsem z zagovarjanjem sočutja in pravičnosti. Njegova prva knjiga Zadnji dnevi obsojenih je humanitarni protest zoper smrtno kazen, slavo pa je dosegel z romanom Notredamski zvonar. Kot nasprotnik Napoleona je dolga leta preživel v izgnanstvu, po razglasitvi tretje republike pa je bil vnovič poslanec. V zgodovino se je zapisal tudi z vizionarskim nagovorom na mirovnem kongresu v Parizu leta 1849.
»Prišel bo dan, ko bo orožje padlo iz rok tudi vam! Prišel bo dan, ko se bo vojna med Parizom in Londonom, med Peterburgom in Berlinom ali med Dunajem in Torinom zdela tako absurdna in tako nemogoča, kot bi se danes zdela vojna med Rouenom in Amiensom ali med Bostonom in Philadelphio. Prišel bo dan, ko se boste vi, Francija, vi, Rusija, vi, Italija, vi, Anglija, vi, Nemčija, vi, vsi narodi kontinenta, ne da bi pri tem izgubili svoje značilne lastnosti in svojo veličastno individualnost, tesno povezali v višji skupnosti in ustanovili evropsko bratstvo.«
− Victor Hugo
Strani: cca 584
ISBN: 978-961-284-880-4
Prevajalka
Avtor
spremne
besede
Jana Pavlič je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomirala iz primerjalne književnosti. Vodila je gledališče Koreodrama, delala v Slovenskem mladinskem gledališču in na Ministrstvu za kulturo RS. Je soustanoviteljica revije Maska, festivala sodobnih odrskih umetnosti Exodos itn. Prevaja iz francoščine v slovenščino in obratno, poslovenila je dela številnih prozaistov, dramatikov, filozofov in teoretikov (Tournier, Beckett, Koltès, Derrida, Baudrillard, Lacan, Bataille, Michaux, Huysmans, Aragon). Za svoje delo je dvakrat prejela francosko državno odlikovanje.
Tone Smolej je diplomiral iz primerjalne književnosti in francoskega jezika. Kot Herderjev štipendist je eno šolsko leto preživel na Dunaju, nato pa se je zaposlil kot asistent na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je od leta 2014 redni profesor.
Mladi, živahni oče Amaro sredi 19. stoletja prispe v mestece Leirio, kjer se nastani pri lastnici penziona in njeni hčerki Amélii. Med duhovnikom in Amélio se splete strastna ljubezen, skrivata pa jo sredi provincialne in izredno pobožne Portugalske, kjer vsakdo pozna vsakogar in je opravljivost vsakdanja (ne)čednost. Mladi duhovnik in Amélia svojo ljubezen skrivata znotraj množice drugih prepričljivih likov: tu so požeruh, duhovnik in ljubimec Amélijine mame Canon Dias, premožna vdova in poželjivka Dona Maria da Assuncao, ki ima sobo, polno cerkvenih relikvij, ateist, svobodomislec in Amélijin snubec Joao Eduardo. Pisatelj skozi ljubezensko zgodbo kritično prikazuje manipulacijo duhovnikov z verniki ter celo z vrednotami in vero – ki bi ju morali braniti, a se raje posvečajo lastni koristi. Prikazuje slepoto družbe, ki si zatiska oči pred lastnimi napakami, brez zadržkov pa kaže na tuje grehe in jih obsoja. Leta 2005 so po romanu posneli filmsko uspešnico, ki na Portugalskem drži rekord za film z najvišjim blagajniškim izkupičkom.
Maria de Eça de Queirós (1845–1900), največji predstavnik portugalskega realizma in eden največjih portugalskih pisateljev. Genialen slikar portugalske družbe 19. stoletja s prefinjeno satiro, živimi opisi in izjemno razgledanostjo, briljantnim umom ter kritičnim očesom. Bil je javna osebnost, deloval je kot novinar in predstavnik intelektualnih krožkov ter predavatelj in diplomat.
»Prevod tega romana bi bil za vsakega prevajalca prava poslastica z določeno stopnjo tveganja, kot adrenalinski spust po reki v čudoviti pokrajini, a med neštetimi čermi.«
− Barbara Juršič
Strani: cca 584
ISBN: 978-961-284-884-2
Prevajalka
Avtorica
spremne
besede
Barbara Juršič je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomirala iz španskega in francoskega jezika, magistrirala iz romanskih študij na Univerzi v Lizboni in doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dela kot prevajalka in tolmačka za portugalski, španski in francoski jezik. Leta 2005 je prejela nagrado za najboljšega mladega prevajalca.
Mojca Medvedšek je na ljubljanski Filozofski fakulteti študirala francoski jezik in književnost ter umetnostno zgodovino, na zagrebški pa portugalski jezik, književnost in civilizacijo. Osrednje področje njenega znanstveno-raziskovalnega dela so portugalsko-francoski stiki v književnosti. Deluje kot lektorica za portugalski jezik. Prevaja iz francoskega, portugalskega in španskega jezika (Houellebecq, le Clézio, Pessoa, Machado de Assis).
